Turistična ponudba občine Krško
Header

Gradovi

Grad Rajhenburg Grad Rajhenburg

Decembra 2012 je javnosti odprl vrata popolnoma prenovljeni grad Rajhenburg, ki že stoletja dominira na 60 metrskem skalnatem pomolu nad reko Savo. V letih od 1131 do 1147 ga je pozidal salzburški nadškof Konrad, o čemer priča najstarejši, romanski, del objekta. S stavbo in pripadajočim posestvom so upravljali ministeriali, ki so dobili ime po gradu – Rajhenburški. Po izumrtju rodbine, ki je skozi stoletja iz ministerialne prerasla v vplivno družino z viteškim nazivom, so številni lastniki stavbi dodajali nove elemente. V času lastništva Galla pl. Gallensteina (njihov grb je na vhodnem portalu) so prizidali notranje hodnike in gradu dali podobo, kakršno občudujemo danes. Leta 1881 so Rajhenburg kupili menihi trapisti in ga preuredili v samostan. Ta je deloval do okupacije v aprilu 1941, ko je nemška okupacijska oblast trapiste pregnala ter v gradu in pripadajočih gospodarskih poslopjih uredila preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Leta 1947 je bil grad nacionaliziran, v njem pa je nato nekaj let deloval tudi zapor.
Od leta 1968 je bil z ureditvijo prve razstave o izgnancih namenjen muzejski in prireditveni dejavnosti, ves čas pa so tekle tudi raziskave stavbnega tkiva.
Po zadnji prenovi je grad v upravljanju Kulturnega doma Krško, enota Grad Rajhenburg. Ob številnih in raznovrstnih dogodkih (koncerti, gledališke predstave, predavanja ipd.) so obiskovalcem na razpolago stalne in občasne razstave, ki jih dopolnjujejo obrazstavne dejavnosti. Skrbno je urejeno tudi predgradje, kjer je od leta 2014 vzpostavljen zeliščni vrt. Pomemben del dejavnosti predstavljata galerija vin in grajska kavarna.
S sprehodom skozi grajske prostore dobijo obiskovalci vpogled v razvoj grajske arhitekture od romanike, gotike in renesanse do sodobnosti. Grad ima dve kapeli: romansko iz 12. in gotsko iz 16. stoletja, kar je velika posebnost v celotnem srednjeevropskem prostoru. Renesančni bivalni del z razkošno dvorano zaključuje s freskami poslikana soba z motivi legende o sv. Kunigundi in krščanskih krepostih. V grajskih prostorih je razstavljena tudi zbirka razglednic Brestanice s konca 19. in prve polovice 20. stoletja.
Po ogledu grajskega zapora in okroglega stolpa pa lahko obiskovalci stopijo v sobani z grajskim pohištvom iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije, kjer spoznajo tudi zgodbo o zibelki iz Šrajbarskega turna (grad Leskovec pri Krškem).
Razstava trapistiŽivljenje in delo menihov trapistov, ki so pustili močan pečat tako na gradu kot v njegovem vplivnem območju, je predstavljeno v stalni razstavi, na kateri spoznamo tako sam red reformiranih cistercijanov kot tudi dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali na Rajhenburgu. Že leta 1896 so pričeli s proizvodnjo čokolade, izdelovali pa so tudi likerje in sir trapist. Oktobra 2014 je Muzej novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica odprl stalno razstavo o slovenskih izgnancih, ki predstavlja pomemben del zgodovine gradu, naroda in države. Na gradu deluje čokoladnica, v kateri Hiša trt, vina in čokolade Kunej proizvaja čokolado. Ta je naprodaj tudi v muzejski trgovini, kjer so na voljo tudi drugi izdelki posavskih rokodelcev, spominski predmeti in publikacije.
Kot z večino grajskih stavb, so tudi z gradom Rajhenburg povezane različne zgodbe; najbolj znana je legenda o dveh bratih, ki sta v 14. stoletju živela vsak na svojem rajhenburškem gradu – eden na zgornjem, drugi na spodnjem. Po prepirih in s sovraštvom sta poskrbela za pogubo obeh. Ob prenovi grajske stavbe je bilo veliko pričakovanj v zvezi z možnostmi odkritij skrivnih rovov in zakladov, a so dela le potrdila, da grad Rajhenburg trdno stoji na mogočni skali nad reko Savo.

Kontakt:
Grad Rajhenburg
Cesta izgnancev 3
8280 Brestanica
T: 07/620 42 16

Graščina Turn Graščina Turn

V sotočju Brestanice in Save pod grajskim gričem stoji grad Turn, mogočna trinadstropna stolpasta stavba, v kateri je še razvidna romanska zidava. Grad so pozidali in upravljali vitezi Brestaniški. Prvič je omenjen leta 1346, ko ga je od salzburškega nadškofa dobil v fevd Viljem Brestaniški.
Lastniki gradu so se skozi stoletja menjavali, spreminjala pa se je tudi njegova podoba. Nastanek graščine ni raziskan, a so bili njeni prvotni lastniki nedvomno grofje Brestaniški. Današnja podoba poslopja je iz 17. stoletja, ko se je njen stavbni razvoj zaključil. Zgradba je renesančno-baročnega značaja, z različnimi prezidavami in dozidavami.

Krški grad

Kot utrdba je morda nastal že v letu 895, zanesljivo pa je bil v letu 1154 v lasti grofov Bogenskih. Ta grad je bil sprva v lasti rodu Heme Krške s Koroškega. Med poznejšimi lastniki so bili grofje Bogenski, Celjski grofje in Habsburžani. Pomen gradu je sčasoma tako nazadoval, da je bil že v Valvasorjevih časih opuščen in je začel propadati. Že v začetku 19. stoletja je bil v razvalinah, danes pa se še tu in tam vidi kak kamen, a je nekdanja grajska lokacija še vedno dominantna razgledna točka ob vstopu v mesto Krško.


Grad Šrajbarski turn

Grad Šrajbarski Turn je značilen primerek središčno zasnovane obrambne arhitekture z ogelnimi stolpi iz 16. stoletja. Njegova največja arhitektonska vrednost je nadstropno arkadno dvorišče;, stavbeniki so najbrž hkrati gradili tudi župnijsko cerkev Žalostne Matere božje v Leskovcu pri Krškem. Nad vhodnimi vrati je portal z Auerspergovim grbom. Zaradi priprave na prenovo gradu objekt trenutno ni na voljo za turistične oglede. V nekdanjem grajskem parku z eksotičnimi drevesi se nahaja spominsko obeležje Alfonzu Pavlinu (1853–1942), znamenitemu slovenskemu botaniku, sinu grajskega oskrbnika.


Grad Reštanj

Leži na slemenu strme vzpetine jugovzhodno od strnjenega istoimenskega naselja pri Senovem. Grad je sodil k salzburški posesti, na njem pa so kot njihovi ministeriali gospodovali vitezi Reštanjski (od začetka 13. stoletja), najbrž sorodniki bližnjih rajhenburških gospodov. Na začetku 15. stoletja je rod reštanjskih vitezov izumrl, grad pa je dobil salzburškega oskrbnika. 1479 leta so grad zavzeli Ogri, v letu 1494 pa je bil ponovno salzburški, tedaj verjetno že v razvalinah in ga niso obnovili in leta 1629 je ostalo le še nekaj zidovja.

Njegovi ostanki še kažejo tehniko grajske oskrbe s pitno vodo (z vidnimi ostanki grajske cisterne). Gre za objekt, ki kljub vsemu še vedno nazorno kaže tehniko, kako so se na srednjeveških gradovih oskrbovali s pitno vodo.


Grad Raka

Prvotni grad sodi med najstarejše na Slovenskem. Kot last Raških gospodov ga prvič omenjajo leta 1248. Kmečki uporniki so ga leta 1515 izropali in požgali. Obnovljen je bil v 17. stoletju z Verneškimi gospodi. Med drugo svetovno vojno je bila v gradu vojaška postojanka. Raka se kot sedež občine pojavi znova med leti 1952 do 1961. Leta 1948 so se v grad naselile iz svojih dosedanjih postojank pregnane usmiljenke, Hčere krščanske ljubezni, in ga leta 1998 spet zapustile.
Grad je enonadstropno četverokotno poslopje z dvoriščnimi arkadami in je dokaj dobro ohranjen. Od decembra 2014 ima grad novega lastnika, ki grad obnavlja.
Kontakt:

.