Turistična ponudba občine Krško
Header

Pomembnejše osebnosti

Ambrož – Matija Gubec (1538-1573)

V letih 1572-1573 je bil skupaj z Ilijo Gregoričem vodja slovensko-hrvaškega kmečkega upora, ki ga je sprožilo kruto ravnanje plemiča Ferenca Tahyja. V bitki pri Stubičkih Toplicah na Hrvaškem so ga zajeli in privedli v Zagreb, ker so ga javno mučili, mu nadeli vročo železno krono in na koncu razčetverili.

Čeprav je bil Gubec poražen, je postal slovensko-hrvaški ljudski junak, ki se ga spominjamo v različnih umetniških delih. Njegov kip je postavljen na osrednjem, po njem poimenovanem, trgu Vidma.

 


Adam Bohorič (1520-1598)

Slovenski protestantski pisec in šolnik se je rodil leta 1520 v okolici Brestanice. V letih 1551-1563 je v lastni hiši v Krškem vodil šolo za plemiško mladino. 1565 so ga povabili v Ljubljano, kjer je od leta 1566 vodil stanovsko šolo. Bohorič je najmarkantnejša osebnost slovenskega protestantizma, avtor prve slovenske slovnice.


Jurij Dalmatin (1547-1589)

Bil je protestantski teolog, prevajalec in pisatelj, rojen v Krškem, kjer se je najprej šolal pri Adamu Bohoriču, nato pa ga je nadaljeval na Wirtemberškem, kamor ga je popeljal Primož Trubar. 1578 leta je dokončal prevod celotnega Svetega pisma in objavil 1. del Biblije. Iz njenega prevoda so 1580 posebej izšle “Salamonove pripovesti”.


Janez Vajkard Valvasor (1641-1693)

Rodil se je leta 1641 v Ljubljani. Vse svoje življenje je posvetil znanstvenemu delu, za katerega si je izkušnje in gradivo nabiral na številnih popotovanjih. Njegovo življenjsko polihistoriografsko delo je Slava vojvodine Kranjske. Zanjo in druge svoje tiste je porabil skoraj vse svoje premoženje, iz ostanka pa je februarja 1693 kupil hišo v Krškem in v njej domnevno v sredi septembra istega leta tudi umrl.


Dragotin Ferdinand Ripšl (1820-1887)

Videmski župnik, se je zelo zgodaj začel ukvarjati s kmetijstvom, predvsem s sadjarstvom. V času službovanja v Loki pri Zidanem Mostu je spisal knjižico Kratki nauki za sadjarstvo, ki je prvič izšla leta 1867 na Dunaju. Posavje je bilo za sadjarstvo zelo ugodno, česar se je Dragotin Ripšl dobro zavedal in je bil zlasti na tem področju zelo aktiven. Manj znana ali skoraj neznana so Ripšlova jabolka, ki so jih imenovali »tafeljček«.

Bil je pisatelj in kronist, med drugim je napisal obsežno Videmsko kroniko, predvsem pa je bil pesnik lahkotnih »vsakdanjih« pesnim, kakršne je tudi zbiral. Nekaj pesmi je v sodelovanju z »domorodci iz Šentjurja«, brati Ipavci – Antonom, Benjaminom in Gustavom – leta 1859 objavil v pesmarici, ki nosi naslov Pesmarica za krtek čas ino ne iščejo nobene večne slave. V njej je objavil tudi danes slavno pesem Majolka.


Martin Hočevar (1810-1886)

Podjetnik, mecen in donator, seje zapisal v krško zgodovino z izgradnjo meščanske šole v Krškem. Podaril jo je krškemu šolskemu okraju. Med drugim je kupil tudi hišo številka 85 v Krškem in jo mestu podaril za hiralnico, let 1894 pa so jo razglasili za Valvasorjev zadnji dom. Po smrti Martina Hočevarja je žena Josipina zgradila tudi mavzolej, v katerem sta zakonca pokopana. Trg med župnijsko cerkvijo sv. Janeza Evangelista in šolo se še danes imenuje po njem – Hočevarjev trg.

 


Josipina Hočevar (1824-1911)

Danes je znana predvsem kot donatorka in mecenka, zlasti na področju šolstva.

Financirala je študij kiparja Ivana Zajca in slikarja Frana Klemenčiča. Z možem sta ustanovila 16 različnih štipendijskih skladov. Med donacijami Cerkvi je treba omeniti npr. 20.000 forintov za ustanovitev Župnije Krško. Številne donacije so bile namenjene tudi rodni Radovljici, kjer je leta 1906 omogočila izgradnjo vodovoda. V Krškem je poskrbele za več novogradenj, med drugim za novo pokopališko cerkev sv. Križa v Krškem (danes Dvorana v parku).


Janez Wolf (1825-1884), slikar

Rojen je bil v Leskovcu pri Krškem leta 1825. Znan je predvsem po risanju cerkvenih fresk. Najdemo jih tudi v cerkvi sv. Ane v Leskovcu. Obstajajo pa dvomi, da so v cerkvi že prej bile freske in da jih je Wolf samo popravil in preslikal, saj so bile preslikave razločno vidne. Na steno je naslikal tudi ozadje glavnega oltarja kot iluzionistična arhitektura iz tretje četrtine 18. stoletja. To pa dopolnjuje oljna slika sv. Ane.


Jernej Pečnik (1838-1914)

Sicer dacar, se uvršča med najbolj znane slovenske ljubiteljske arheologe 19. stoletja. Bližina Drnovega, že stoletja znanega rimskega najdišča, mu je nudila možnost sodelovanja z muzeji na Dunaju in Kranjskem deželnim muzejem v Ljubljani, a tudi zaslužka, saj so bili muzeji pripravljeni arheološke najdbe plačati. Sodeloval je z dunajsko Centralno komisijo za varovanje spomenikov. Potoval je po Dolenjski in odkrival neznana najdišča. Med njimi tudi Ajdovsko jamo pri Nemški vasi in Libno.

Leta 1904 je v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko objavil članek Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, kar je bilo do začetka druge svetovne vojne najboljši seznam arheoloških najdišč na območju.


Janez Mencinger (1838-1912), pisatelj Janez Mencinger

Od leta 1882 je kot advokat živel v Krškem, kjer je tudi umrl in je tu pokopan. Nekaj časa je bil krški župan, več let tudi član okrajnega šolskega sveta in krajevni šolski nadzornik. V krško dobo njegovega pisateljevanja sodita njegovi najboljši deli, utopični roman “Abadon” in potopisni esej “Moja hoja na Triglav”. Krškemu je posvetil nedokončane “Meniške spomine”.


Gabriel Giraud (1836-1899)

Ustanovitelj trapistovskega samostana Marije rešiteljice v Rajhenburgu je bil trapist Gabriel Giraud, po rodu Francoz. Kot sin bogatega tovarnarja svile je po vrnitvi iz francosko-nemške vojen 1871 vstopil v samostan Notre-Dame des Dombes in postal brat Gabriel. Red trapistov je izšel iz reformirane veje cistercijancev. Leta 1880 je bil samostan razpuščen in bogati brat Gabriel je kupil novo bivališče. Marca 1881 je kupil grad Rajhenburg z obsežnimi posestvi v okolici in omogočil gradnjo vseh objektov, ki so jih zgradili trapisti. Gabriel Giraud je pokopan v Franciji, njegovo srce pa je ostalo na gradu, shranjeno v zlati urni, ki je bila nato izgubljena med drugo svetovno vojno.


Anton Aleksander Auersperg (1806-1876)

Grof, v literarni zgodovini bolj znan kot Anastazij Grün in kot prijatelj Franceta Prešerna, je prevzel grad Šrajbarski turn leta 1831. Grad je bil v lasti Auerspergov.

Prešeren je imel velik vpliv na razvoj pesnika Anastazija Grüna, saje je le-ta zbiral slovenske ljudske pesmi in jih prepesnil v nemški jezik. Izšle so leta 1850 v Leipzigu. Politično pa so se Slovenci in grof kmalu razšla. Njegovo politično delovanje, med katerim je izpostavljeno nasprotovanje uvajanju slovenščine v šole, mu je prineslo slab sloves. Nove raziskave in objave pa ga kažejo kot sposobnega politika in gospodarstvenika, ki je ljubil domovino Kranjsko, za svoji pa je imel obe kulturi, nemško in slovensko. Med drugim je svojo bogato knjižnico iz Šrajbarskega turna podaril Narodnemu muzeju v Ljubljani.

Anastazij Grün je pokopan v družinski grobnici na Šrajbarskem turnu, skupaj z ženo Marijo, roj. Attems, ki je bila znana kot odlična slikarka cvetličnih tihožitij.


Viljem Pfeifer (1842-1917), politik

Rojen v Kočevju, umrl v Krškem. Slovenski biografi ga vodijo kot politika napredne mladoslovenske usmeritve in izrazitega protinemškutarja. Kar 34 let (1873-1907) je bil poslanec v avstrijskem državnem parlamentu pa tudi poslanec v kranjskem deželnem zboru. Manj je znan kot eden pomembnih mecenov pisatelja Josipa Stritarja in njegovega Dunajskega zvona.


Ivan Lapajne (1849-1931), šolnik, zaslužni pedagog

Že leta 1878 je bil premeščen na meščansko šolo v Krškem, od leta 1883 pa njen stalni ravnatelj. Njegova prva zasluga je bila, da so na tej v nemški jezik usmerjeni ustanovi začeli vse bolj pogosto poučevati v slovenščini. Leta 1872 je začel izdajati »Slovenskega učitelja«, 1886 pa je bil soustanovitelj prvega slovenskega pedagoškega društva. Bil je urednik »Učiteljskega tovariša« ter pisec številnih del metodike pouka različnih šolskih predmetov. Po letu 1890 je bil pobudnik za ustanavljanje posojilnic in centralne slovenske v Krškem. Umrl in pokopan je v Krškem. 


Alfonz Paulin (1853-1942)

Rodil se je na gradu Turnu v Leskovcu pri Krškem. Kot pedagog, raziskovalec in znanstvenik si je ustvaril mednarodni sloves. Kot botanik se je uveljavil z odkritjem več kot 200 v kranjski in drugi flori še neznanih rastlinskih vrst in tipov. Bil je predstojnik ljubljanskega botaničnega vrta in univerzitetni profesor botanike ter avtor številnih strokovnih del.


Mihajlo Rostohar (1879-1966), doktor psihologije

Rodil se je leta 1878, umrl pa je leta 1966 na svojem domu na Goleku. Bil je pobudnik ustanovitve poklicne posvetovalnice pri takratnem Centralnem higienskem zavodu LRS. Več let je bil predsednik Slovenske sekcije Združenja psihologov FLRJ in predsednik Združenja psihologov Jugoslavije. Zadnja leta je živel na Goleku, kjer je pripravil za tisk “Osnove obče psihologije”, “Osnove socialne psihologije “ in “Psihologija”.


Vladimir Štoviček (1896-1989)

Akademski kipar sodi med vodilne slovenske medaljerje in je začetnik te kiparske zvrsti pri nas. Večino svojega medaljerskega in kiparskega opusa je z darilno listino predal krški občini, ki je že za njegovega življenja, v njegovem ateljeju v pristavi leskovškega gradu, uredila galerijo.


France Vardijan (1900-1995)

Bil  je profesor, kmetijski inženir, pisec strokovnih in poljudno znanstvenih knjig. Umrl je leta 1995 v Leskovcu, kjer je živel od leta 1938.


Jože – Josip Kaplan (1910-1996)

Bil je izjemen Krčan, skladatelj, zborovodja in glasbeni pedagog, najstarejši brat treh Kaplanovih fantov, ubitih 30. julija 1941. Pri petih letih je začel igrati citre, pri šestih pa violino. Glasbeno je delal in ustvarjal največ na Hrvaškem, zlasti na Reki. Ustvaril je veliko del za simfonični, harmonikarski in tamburaški orkester, za komorne sestave in solistična glasbila ter napisal več kot 300 zborovskih skladb.


Gitica Jakopin (1928-1996)

Prevajalka, pisateljica in pesnica, rojena 14. avgusta 1928 v trgovski družini Vahčičevih v Leskovcu. Osnovno šolo je obiskovala v Leskovcu, klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1941 pa je bila izgnana v Nemčijo. Od leta 1949 do 1956 je živela v Leskovcu in že začela prevajati iz francoščine. Njeno lastno književno delo je bilo razpeto med prozo in poezijo. Znani so romani “Žarometi”, “Devet fantov in eno dekle”, “Veronika”. Umrla je 9. marca v 68. letu starosti.

 

.