Turistična ponudba občine Krško
Header

ZGODOVINA

Krško nekoč

Mesto Krško je stisnjeno ob Savo na obeh bregovih. Prvič je omenjeno leta 895 z nemškim imenom Gurckfeld. Kot fevdalna posest je večkrat menjalo lastnike. Najmočnejši so bili Celjski grofje, ki so zapustili tudi najvidnejše sledove takratne moči in gospodarstva. V tej dobi se naselbina prvič omenja z imenom Krško. Ko so Celjani izumrli, so nad mestom kmalu zagospodarili Habsburžani. Leta 1477 je cesar Friderik III. trg povzdignil v mesto in mu podelil vse mestne pravice (pečat, grb, mestni svet, pravica do dveh sejmov), hkrati s pravico do zgraditve mestnega obzidja, ki so ga zgradili še v 15. stoletju. To je bila pomembna pridobitev za obrambo pred pogostimi turškimi vpadi.

Meščani so se ukvarjali z obrtjo in trgovino. Zlasti sta se razvili usnjarska in čevljarska, kasneje pa tudi krojaška obrt. Povezovali so se v cehe, od katerih se je najdlje zadržal čevljarski ceh.

Mesto je imelo glavno prometno povezavo po Savi. Imelo je pomembno savsko pristanišče, kjer so pristajale tudi večje rečne ladje. Še danes so ohranjeni sledovi brodarstva, ki je pogojevalo zaslužek številnim gostilnam. Do druge polovice 19. stoletja je bila Sava pomembna tovorna plovna pot, s pristanišči v Krškem in Rajhenburgu. Prebivalstvu je bila nekdaj vir dodatnega zaslužka z ribolovom, s kasnejšim onesnaževanjem pa je ta svoj pomen izgubila.

Pomen Krškega je bil velik zaradi prometa, ki je potekal po Savi. V Krškem je bilo pristanišče. Od tukaj so z vozovi blago razvažali po Dolenjskem in na Kozjansko.

Reformacija ni obšla Krškega. Na meščane je vplival kar Primož Trubar sam, saj je služboval v bližnji Loki pri Zidanem Mostu in Šentjerneju. Pri nas pa sta delovala še dva pomembna reformatorja – Jurij Dalmatin in Adam Bohorič. V Krškem je do svoje smrti živel Janez Vajkard Valvasor, ki je napisal znamenito Slavo vojvodine Kranjske. Hiša, ki jo je izbral za svoje zadnje bivanje, je bila največja stavba v Krškem, poprej hiralnica.

Leta 1862 je stekla mimo Krškega železniška proga Zidani Most – Zagreb – Sisak. Štiri leta zatem je bil dograjen leseni most čez Savo, kasneje pa še nova imenitna stavba meščanske šole. Brodarstvo na Savi je bilo zelo živahno do izgraditve železnice, saj je bila v Krškem celo ladjedelnica.

Po prvi svetovni vojni se mesto ni bistveno spremenilo, niti ni gospodarsko napredovalo. Večji napredek je kazal sosednji Videm – levi breg Krškega. 1939 leta je industrijalec Bonač tu zgradil tovarno celuloze, ki je nekoč veljala za pravega giganta celuloze in rotopapirja.

Osvoboditev je mesto doživelo šele 11. maja 1945. leta po srditih bojih z ostanki divizije princa Evgena in bežečimi ustaši. Mesto je bilo opustošeno, posestva v okolici pa zapuščena. Počasi se je z obnovo vračalo življenje ter živahnost obrti in mlade industrije. Kraj je dobival vlogo gospodarskega in političnega središča. 1953 leta se je mesto razširilo na Videm. Tu se je začel tudi intenzivnejši gospodarski razvoj. Tudi urbanistično se je mesto bolj širilo na levem kot na desnem bregu Save. Prvega decembra 1974 je Tito v Stari vasi postavil temeljni kamen za Nuklearno elektrarno Krško, ki jo je Slovenija zgradila skupaj s Hrvaško.


Krško danes

Občina, ki sta ji v preteklosti industrija in energetika oblikovali njeno razpoznavnost, je v devetdesetih letih močno spremenila nekdanjo gospodarsko strukturo.

Mesto Krško je nastalo na obeh bregovih reke Save. Staro mestno jedro je obnovljeno, kar daje mestu sliko urejenosti in značilnost upravnega središča, ki izpolnjuje celo širšo, pokrajinsko dimenzijo.

Novi del mesta na Vidmu se je uredil skupaj z graditvijo Nuklearne elektrarne Krško, ki se nahaja v naselju Vrbina na levem bregu Save v neposredni bližini Vidma. NEK sprejema najavljene skupine obiskovalcev, polnoletni obiskovalci pa si lahko ogledajo tudi »klasični« del elektrarne.

Do leta 1996 je bila Tovarna celuloze in papirja Krško v lasti države, dokler je ni vlada prodala skupini čeških investitorjev. Ob tem je ministrstvo za okolje zahtevalo ekološko sanacijo proizvodnje celuloze, saj je zastarela tehnologija močno onesnaževala območje Krškega in reko Savo. Vendar je uprava Vipapa kmalu predložila spremembo sanacijskega programa, ki jo je potrdilo tudi ministrstvo za okolje, ta pa je namesto investiranja v ekološko čistejše tehnologije že predvidela ukinitev proizvodnje celuloze. V tem času so se zamenjali že štirje češki lastniki Vipapa. Od avgusta 1998 je bil Vipap v stoodstotni lasti Investicijske in poštne banka Praga.

 

.