Krško: čudoviti vinorodni hribčki in srednjeveški gradovi

Neskončni griči in doline, vinogradi, neokrnjena narava, izjemno radodarni domačini ter dobra hrana. Po preživetem vikendu v prelepi pokrajini v okolici Krškega se popolnoma strinjam, da je presenetljivo prav Krško enkratna počitniška destinacija.

Čudoviti vinorodni hribčki in srednjeveški gradovi

V samo dveh sproščujočih dneh sem se podala v pragozd med visoke hraste in padle hraste, z mahom poraščena drevesa, ter se sprehajala med dolgimi vinogradi, razpotegnjenimi po celi gričevnati Spodnjeposavski pokrajini. Raziskovala sem srednjeveške gradove in odkrivala zanimive zgodbe menihov trapistov. Poskusila sem čokoladno vino in izvrstno lokalno pridelane dobrote, ki se kar same stopijo v ustih. Pustila sem se razvajati z lokalnim cvičkom in domačo salamo. Preživela sem noč v samotni zidanici sredi vinogradov. In med drugim pila čaj v hostlu bivšega zlatega olimpijca Primoža Kozmusa. Zanimivo, mar ne?

Raztegnjeni vinogradi se končajo, kjer se pričnejo prve hiše Krškega

Krakovski pragozd

Edini nižinski pragozd v Sloveniji in zatočišče za gnezdenje okoli 40 ogroženih vrst ptic, kot so črna štorklja in nekaj vrst orla, leži le nekaj kilometrov od Krškega. Krakovski pragozd se razprostira na 40 hektarjih in je eno izmed najpomembnejših mokrišč daleč naokoli. Sicer je del precej večjega 3.000 hektarjev velikega hrastovega gozda, pri čemer ju loči 8-kilometrska Resslova pot, ki se vije ravno po ločnici med pragozdom in klasično oskrbovanim gozdom. Tako na eni strani poti po tleh ležijo ogromna razpadajoča drevesa, vsa prekrita z mahom, medtem ko so živa drevesa velika in stara – največje drevo, Cvelbarjev hrast, meri v obsegu kar sedem metrov in naj bi bil star 350 let. Na drugi strani Resslove poti so gozdna tla čista, drevesa pa mlajša in manjša.

Deviški Krakovski pragozd se je izkazal za pravo poslastico in je bil vsekakor najljubši del moje dvodnevne avanture v Krškem. Popolnoma divji in neokrnjen je baje še bolj fascinanten, ko se po dolgotrajnem dežju napolni z vodo in ga je kot takega skoraj nemogoče prečiti zaradi prepojenih močvirskih tal.

Č’bularski pohod

Kot del Jesenskega festivala pohodništva v Posavju, ki se v hladnih jesenskih dneh odvija v več organiziranih pohodih v Posavju, sem se udeležila 10-kilometrskega Č’bularskega pohoda po tako-imenovani Čebularski poti. Pot sledi starim potem njihovih (pra…)babic, ki so v Kostanjevico na Krki hodile prodajat čebulo, lokalno posebnost Rake.

Dedek Melanije Trump, Anton Ulčnik, je bil poznan kot največji pridelovalec raške rdeče čebule. S pridelavo je pričel v 40ih letih prejšnjega stoletja in jo gojil več desetletij, v najboljših časih pa je je pridelal celo 50 ton! Dandanes se Račani nadvse trudijo obuditi tradicijo vzgoje njihove lokalne sorte rdeče čebule, ki je zaradi rasti veletrgovcem medtem žal utrpela velik padec prodaje in posledično tudi pridelave.
Raška rdeča čebula je večja od šalotke in malenkost manjša od klasične rdeče sorte na trgovinskih policah

Ker čebularska pot preči tudi Krakovski pragozd in se Č’bularski pohod odvija že zadnjih 17 let, so bili pohodniki priča že marsičemu; od debele snežne odeje do blata, ki seže vse do kolen. Dobrodušni lokalni kmetje pa so se že navadili nuditi vsem udeležencem pohoda domačo salamo, sir, kruh, vino, čaj in kolačke. Glede na tako pozitivno vzdušje se ni čuditi, če se je pohoda kljub mrzlemu in sivemu dnevu udeležilo kar več kot 200 ljudi?!

V rekordnem času se je Č’bularskega pohoda udeležilo kar 378 ljudi
Z več kot 200 pohodniškimi navdušenci sem se v neokrnjeni naravi sprehajala od ene prisrčne vasice do druge
Pohod smo pričeli v Kostanjevici na Krki in ga zaključili na Raki
Srednjeveški grad na Raki so nedavno obnovili in ga spremenili v muzej, v katerem potekajo tudi zabavne igre, kot so “escape room”, gledališke predstave in koncerti

Grmada in pohod na Sremič

Najvišja točka hriba Sremič, Grmada, je s svojimi 488 metri nadmorske višine priljubljena med lokalnimi pohodniki in tekači. S pričetkom v Brestanici, starem naselju z le okoli 1.000 prebivalci, ki je le nekaj kilometrov oddaljeno od Krškega, sem sledila starim potem menihov trapistov, ki so skrbeli za svoje številne vinograde ravno na Sremiču. Od tam sem se skozi vinograde spustila na drugo stran hriba in zavila v restavracijo Tri Lučke s čudovitim razgledom na Krško. Okusen zaključek krasnega pohoda!

Proti vrhu Sremiča
S Sremiča se odpre prekrasen razgled na vijugasto reko Savo in srednjeveški grad Rajhenburg, ki je bil med leti 1881 in 1941 dom menihov trapistov
Na približno 500 hektarjih vinogradov, ki se raztezajo po hriboviti krški pokrajini, vinarji združenja Klet Krško pridelajo več kot 1,5 milijonov litrov vina letno, od tega kar 90% zaščitenega cvička
Sredi širnih vinogradov stoji odlična restavracija Tri lučke, ki združuje lokalno pridelano hrano in tradicionalne okuse na zelo inovativen način. Sama sem poskusila 4-delni degustacijski meni in bila navdušena!
Račka z obliznit vse prste z rdečim zeljem, s štruklji in kremno zelenjavo

Grad Rajhenburg in čokolada

Tudi če niste ravno tip za obiskovanje gradov, boste tega zagotovo vzljubili! Rajhenburški grad je bil zgrajen v 12. stoletju in so ga nato dolga stoletja vodile pomembne družine in posamezniki, med drugim tudi salzburški nadškof Konrad. Leta 1881 so grad prevzeli francoski menihi trapisti in doprinesli k napredku ne samo gradu temveč tudi okolice. Menihi so živeli precej skromno življenje, saj se razen z gestami rok sploh niso smeli sporazumevati in so si vse, kar so potrebovali, morali izdelati sami (npr. lesene cokle ali preprosta oblačila), privoščili pa so si lahko le kak kozarček vina. Kljub temu je bil njihov vpliv na okolico precejšen. Njihovi glavni izdelki so bili sir trapist, čokolada Imperial in liker, vse to pa so prodajali po celi Evropi, medtem ko se trapist še danes prodaja v veletrgovinah.

Grad Rajhenburg
Atrij gradu Rajhenburg

Vsekakor pa trapisti niso bili poznani le po svojem siru, čokoladi in likerju, ampak tudi po sprejemanju in vpeljevanju ključnih inovacij, npr. telefona in elektrike, mnogo let pred ostalimi. Prvi traktor v regiji? V lasti trapistov, seveda!

Na žalost so grad leta 1941 prevzele nemške oblasti in ga spremenile v taborišče za izgon Slovencev. Od tod je bilo izgnanih okoli 65.000 od skupno 80.000 Slovencev. Po popolni prenovi pred nekaj leti danes grad ni le klasičen muzej, temveč kulturno središče z novodobnimi razstavami, koncerti, delavnicami za šole in možnostjo tradicionalne poroke v srednjeveškem stilu.

Butična Hiša trt, vina in čokolade Kunej nadaljuje tradicijo trapiške čokolade Imperial (zelo okusna!) in visokokakovostnega vina, prav tako pa so ustvarili nekaj posebnega, kar jih v svetovnem merilu loči od ostale ponudbe. Njihovo unikatno čokoladno vino združuje okus vina in čokolade in se odlično poda k sladicam.
Kunejeva vinska klet ima kapaciteto proizvodnje 100.000 litrov vina letno
V Hostlu Kozmus, samo 2 minuti oddaljenem od gradu Rajhenburg, lahko srečamo bivšega zlatega olimpijca Primoža Kozmusa, ki je osvojil zlato medaljo na letnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 ter svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 2009. Hostel vodi skupaj z ženo Majo, zato se ne čudite, če vam bo čaj skuhal prav on.

Kakorkoli obrnem, Krško je bilo prava dogodivščina! Prepojeno z zanimivo zgodovino in obdano s prelepo pokrajino, z neokrnjenimi gozdovi in zelenimi grički, je vsekakor vredno obiska. Privoščite si zabaven vikend v naravi, poskusite lokalne dobrote, pojdite naslednje leto na Č’bularski pohod ali, še bolje, na Miklavžev Cvičkov pohod po vinorodnih gričih okoli Rake. Uživajte in na zdravje!

Če želite poskusiti pristen cviček, obiščite Cvičkov hram na raki! Na zdravje!

Avtorja članka in fotografij:
Lorenzo Acciai – https://lorenzoacciai.com/ in
Jerneja Fidler Pompe – https://exploringslovenia.com/

Originalni članek objavljen na Exploring Slovenia – Exploring rolling hills of Krško and its medieval castles