Bohor, 30.6.2022

V nekem junijskem jutru me radovednost ponese na Bohorsko pogorje, ki predstavlja mejo s pokrajino Kozjansko.

Avto pustim ob cesti malo višje od kraja Jablance, Dobrova, kjer je nekaj prostora za avtomobile. Od tu se podam po delu grebenske poti do slapa Ubijavnik. Gozd je čudovito ozelenel in s svojimi bogatimi krošnjami in vejami mi daja prijetno senco in jutranji hlad. Del poti do slapa je kar precej zaraščen, zato mi palice zelo prav pridejo. Z njimi varneje stopam po visoki travi in gošči.
Hoja po kamnih te opomni, da je precej sušno obdobje – kjer bi moral teč potoček, po kamnih topotam s svojimi koraki. Dež, ki je padal dan prej, je pustil le kakšno zaplato lužic. Kmalu med skalami zaslišim skromen zven padajočega slapu Ubijavnik na 680 metrih nadmorske višine. Kljub jutranji uri se je prijetno prepustiti kapljicam, ki odskakujejo od skal in mi močijo obraz in roke. Šumenje vode lepo odzvanja v ušesih. Slap se skriva v lepem zavetju in nudi mir, prizemljitev in odmik od vsega. V gozdni tišini, ki to vseeno ni, se lahko nadihamo čistega zraka, sprostimo misli in samo uživamo v poslušanju ptičjega petja.
Vrnem se po isti poti, nakar sledi na desni strm vzpon do gozdne ceste. Tu so lepo poskrbeli za lažji vzpon s kovinskimi varovali in stopnicami, narejenimi iz zemlje, kamnov in lesa, vendar je vseeno nekaj nevarnosti zaradi kakšnega padajočega kamna. Ta vzpon je del Krokarjeve poti, ki sicer vodi do slapa Ubijavnik iz druge smeri, na kar opozarja tudi smerna tabla. Ko stopim na gozdno cesto, je na skali narisana smer proti Partizanski bolnici. Oznaki sledim po cesti, ob kateri me spremljajo pisane rožice. Opazim tudi nekaj majhnih gozdnih živalic in najbolj me veseli to, da me ves čas spremlja gozdni orkester žvrgolečih ptic.

Na poti pridem do studenčka, iz katerega teče čista in bistra bohorska voda. V skrinjici zraven njega so lepo skriti kozarčki, da se pohodnik lahko odžeja, meni pa osvežitev najbolj prija kar iz lastnih dlani.

Pri »bunkerju« na Travnem lazu na 800 metrih nadmorske višine so lepo postavljene klopce, da si telo in duša odpočijeta. Bunker, ki se mu reče Partizanska bolnica, je v času vojne služil za oskrbo ranjencev.

Od tu gre pot v smeri Javornika po markirani poti. Ta se vzpne za bolnico in hitro priključi na gozdno pot. V senci nas pričaka lesena klop. Desno se pride do koče na Bohorju, levo, kamor zavijem sama, pa se nadaljuje na Javornik. Kmalu se pri obcestni drevesni oznaki Gadova peč pot odcepi desno in sledi vzpon skozi gozd. Vmes je tudi oznaka za Lisco. Občudujem tla, ki so še vedno prekrita s čemažem. Prijeten vonj me pripelje na gozdno zaplato z neizrazitim grebenom. Levo zavijem še do prelepega razgleda na Lisco in vasi pod Bohorjem in se ga naužijem s klopce. Skozi čudovito pisani travnik prideš do oznake za Javornik in državne geodetske točke. Javornik je s 1023 metri najvišji vrh Bohorja in na tej točki je tudi tabla za Pot cerkva, ki poteka tam skozi. Razgleda tu ni, saj to točko obdaja strnjen gozd. V bližini je tudi lepa lovska opazovalnica.

Pot, ki vodi z Javornika, se pri križu in informativni tabli razcepi: lahko se nadaljuje do koče ali pa levo strmo v gozd do Velikega Koprivnika. Seveda se odločim za slednjo pot in na nadmorski višini 982 metrov osvojim še ta vrh Bohorja. Po lepem spustu se ustavim še pri Petrovi skali, kjer se naužijem razgledov na prelepo Krško dolino.

Pred kočo se lahko pot nadaljuje levo proti Podsredi. Grem do koče, še prej pa na hitro skočim do hribčka Plešivec na 915 metrih. Pri koči mi oskrbnica postreže z osvežilno pijačo in okusno hrano na žlico. Njena prijaznost in pogovor mi polepšata dan. Prijetno je tu posedeti v senci in spregovoriti kakšno besedo z ostalimi pohodniki. Ob koči sta tudi lepo urejeno otroško igrišče in mini živalski vrt s petelinčkoma in zajčkoma v prikupni živalski hišici.

Sledi samo še spust do avtomobila na izhodišču. Nekaj časa hodim po cesti, po kateri se lahko do koče pripelješ tudi z avtomobilom. Kmalu zavijem desno v gozd in po prijetni senci pridem do kapelice v vasi Dobrova. Od tu že zagledam svoj avto.

Naredila sem si lep pohod po še lepših poteh in v bistvu sem s tem pohodom potrdila, da Bohor skriva kotičke, na katere v preteklosti niti nisem bila tako pozorna. Veliko tega je še treba odkriti, zato že načrtujem pohod, ki me bo znova ponesel med veličastne bohorske gozdove.

S seboj imejte nujno tekočino, sploh če se odpravljate v poletnih mesecih, za odličen obrok pa bo poskrbljeno pri koči. Imejte tudi pohodne palice, ki vam bodo dajale varnost in stabilnost.
Moja pot je bila dolga okoli 10 km, ker pa sem se pri določenih točkah zadržala dlje, sem pohod opravila v petih urah. Tudi vi ne rabite hiteti, raje pojdite počasi in si vzemite čas samo zase. Naužijte se zraka, vonjav, razgleda in miru, bodite sami sebi najboljši prijatelj – za prijatelje pa si je treba vedno vzeti čas.

Na tej povezavi si lahko ogledate in prenesete GPX sled.


Pojdite, hodite in prehodite našo lepo občino. Ko hodite, vidite dlje, občudujete svojo vztrajnost in čutite svojo srčnost.
Andreja Bakšič Grozdina